Ko sredi dneva pokliče vzgojiteljica in pove, da je vaš otrok nekoga ugriznil, se večina staršev najprej prestraši. Hitro vas postane sram. Sprašujete se, kje ste pri vzgoji naredili napako in zakaj se to dogaja. Grizenje je med starši zelo stigmatizirano. Prehitro ga namreč razumemo kot namerno agresijo ali celo zlobnost.
Zakaj malčki grizejo
Pri dvoletniku ugriz ne pomeni, da mu manjka empatije. Možgani se pri tej starosti še vedno intenzivno razvijajo in vsi deli ne zorijo hkrati. Center za čustva je že ob rojstvu precej razvit. Močan čustven odziv se pri najmlajših hitro sproži zaradi različnih dejavnikov:
- vzeli so mu igračo in je frustriran,
- preveč je utrujen,
- lačen je,
- v igri je preveč navdušen in ne zna umiriti telesa.
Del možganov, ki skrbi za nadzor impulzov in uravnavanje čustev, je pri treh letih še zelo nerazvit. Otrok ima hkrati omejen besedni zaklad. Ko ga preplavijo čustva, nima besed, s katerimi bi to izrazil. Zato uporabi telo. Ugriz je v tem primeru le oblika komunikacije, ki pa je seveda za okolico nesprejemljiva in boleča.
Pridige in kazni ne delujejo
Čeprav sodobna vzgoja poudarja pogovor, pri grizenju dolge razlage ne pomagajo. Če počepnete in na dolgo razlagate, kako prijatelja boli in kako se moramo vsi lepo igrati, vas otrok v stanju stresa ne sliši. Njegovi možgani takrat ne morejo procesirati teh besed. Čuti le vašo napetost in hrup.
Enako neuporabne so kazni ali nasveti, da otroka ugriznete nazaj, da bi razumel bolečino. S tem mu le pokažete, da je fizična sila sprejemljiva, če si večji in močnejši. O nadzoru svojih impulzov se ob tem ne nauči ničesar.
Kako se pravilno odzvati
Reagirajte hitro, mirno in s čim manj besedami. Najprej se posvetite otroku, ki je bil ugriznjen. Pozornost usmerite k žrtvi. Tako tistemu, ki je ugriznil, pokažete, da s tem vedenjem ne bo dobil vaše pozornosti. Če je grizel prav s tem namenom, ste mu ga takoj odvzeli.
Ko poškodovanega otroka potolažite, se obrnite k povzročitelju. Uporabite kratke in jasne stavke. Izognite se vprašanjem, zakaj je to naredil, saj pravzaprav ne ve. Bodite direktni.
Primer dialoga
Ko ste poskrbeli za ugriznjenega otroka, se mirno obrnite k tistemu, ki je grizel.
Odrasli: “Ne grizemo ljudi. Ugriz boli.”
Otrok: (joka ali gleda v tla)
Odrasli: “Jezen si bil zaradi lopatke. Ampak ne grizemo. Reci mu: To je moje.”
Poimenujte njegovo čustvo in mu dajte alternativo, kako naj reagira naslednjič. Otroka ne napadajte osebno. Po potrebi ga nato za kratek čas umaknite iz situacije, da se umiri.
Prehodno obdobje
Grizenje je skoraj vedno prehodno obdobje. Ko bo otrok bolje usvojil govor in bodo njegovi možgani malce bolj zreli, bo ta oblika izražanja izzvenela. Sčasoma bo znal z besedami povedati, da je jezen ali da želi igračo nazaj.
Do takrat pa morate odrasli ohraniti mirno kri. Razburjanje situacijo le poslabša. Če boste dosledno ponavljali kratka pravila, se bo otrok postopoma naučil reševati konflikte z besedami.
