Zrak v zaprtih prostorih je velikokrat slabše kakovosti od zunanjega. Pri tem je vlaga pogosto spregledana. Preveč vlage v zraku omogoča hitro množenje plesni in pršic. To slabo vpliva na dihala in sčasoma poškoduje tudi samo zgradbo. V sodobnih, dobro izoliranih objektih občasno odpiranje oken za nadzor vlage preprosto ne zadošča več.
Kopičenje vlage v prostorih
Vlaga nastaja ves čas. Povprečno gospodinjstvo s kuhanjem, pranjem, tuširanjem in dihanjem vsak dan ustvari več litrov vode v obliki pare. V starih hišah z netesnimi okni je ta para sproti uhajala ven. Nove fasade in okna s trojno zasteklitvijo pa objekte zatesnijo.
Vodna para tako nima kam iti. Ko topel zrak zadene ob hladnejše površine, kot so zunanji zidovi ali okenska stekla, se ohladi. Ker hladen zrak zadrži manj vlage kot topel, se presežek izloči v obliki kondenza. Stene se navlažijo in ustvarijo se pogoji za rast mikroorganizmov. Kmalu lahko opazimo odstopanje tapet in temne madeže v kotih sob.
Priporočene vrednosti zračne vlage
Relativna zračna vlaga v bivalnih prostorih naj bi se gibala med 40 in 60 odstotki. Če pade pod 40 odstotkov – kar je pogosto pozimi zaradi ogrevanja – se nam izsuši sluznica. Vrednosti nad 60 odstotkov pa pospešijo rast plesni in bakterij.
Pomembno je vedeti, kako temperatura vpliva na vlago. Topel zrak lahko sprejme več vode. Če se prostor ohladi, relativna vlažnost naraste, čeprav je v zraku še vedno ista količina vode. Zato je smiselno vzdrževati enakomerno temperaturo in sproti odstranjevati odvečno paro.
Slab zrak v zaprtih prostorih običajno pomeni tudi preveč ogljikovega dioksida (CO2). Zunaj je njegova koncentracija okoli 400 ppm, notri pa naj ne bi presegla 1000 ppm. Slabo prezračevane sobe imajo pogosto povišan CO2 in vlago hkrati. Za preverjanje stanja zadostuje že povsem običajen sobni merilnik.
Vpliv plesni na zdravje
Plesen so mikroskopske glive. Za razmnoževanje sproščajo spore v zrak. Ker so izredno majhne, ob vdihavanju pridejo v naša pljuča. Bivanje v takšnih prostorih lahko vodi do dihalnih težav in alergij.
Ljudje pogosto tožijo o draženju oči, zamašenem nosu in kašlju. Pri astmatikih se stanje običajno opazno poslabša. Stalna izpostavljenost sporam obremenjuje imunski sistem, kar lahko povzroči utrujenost. Težave imajo predvsem majhni otroci, saj se njihova dihala šele razvijajo.
Določene vrste plesni proizvajajo mikrotoksine. Ti se vežejo na prašne delce, njihovo vdihavanje pa lahko sproži glavobole. Ko se plesen enkrat zažre v omet, jo je težko trajno odstraniti. Površinsko čiščenje običajno odstrani le vidni del, medtem ko korenine ostanejo v steni.
Pršice in vlaga
Vlažno okolje ustreza tudi hišnim pršicam. Ti pajkovci preživijo tako, da vlago črpajo neposredno iz zraka. Če zračna vlažnost pade pod 50 odstotkov, pršice dehidrirajo. Pri vlagi nad 60 odstotkov in sobni temperaturi pa se hitro množijo. Njihovi iztrebki so pogost vzrok za alergije v domovih.
Znaki presežne vlage v prostoru
Prostor običajno pokaže, da je v njem preveč vlage, preden se razvije plesen. Bodite pozorni na naslednje spremembe.
- Kondenzacija na steklih se najpogosteje pojavi zjutraj na notranji strani oken.
- Zatohli vonj spominja na vlažno zemljo in ostane prisoten tudi po zračenju.
- Vlažen občutek tkanin opazimo pri oblačilih v omarah ali posteljnini, ki sta na otip hladna.
- Odstopanje barve ali tapet se kaže kot mehurjenje pod barvo ali luščenje v kotih in za pohištvom.
Omejitve prezračevanja z okni
Najpogostejši nasvet za zmanjšanje vlage je večkratno kratko zračenje na prepih. To pogosto pomaga, a ima svoje omejitve. V deževnih dneh je zunanji zrak že sam po sebi zelo vlažen. Odpiranje oken takrat vlage v prostoru ne zmanjša.
Pozimi zračenje sicer zniža raven vlage in CO2, a se prostor ob tem ohladi. Ogrevalni sistem mora nato porabiti več energije za ponovno segrevanje. V mestih imamo ob odprtih oknih opravka še s hrupom in prašnimi delci z ulice. Zanašanje zgolj na okna zato v praksi velikokrat ne reši problema.
Uporaba naprav za razvlaževanje
Če želimo zraku odvzeti vodo, ga moramo ohladiti. Večina sodobnih sistemov za uravnavanje temperature deluje po tem principu. Številne klimatske naprave imajo vgrajeno funkcijo razvlaževanja (Dry mode).
Pri razvlaževanju ventilator v notranji enoti deluje zelo počasi. Zrak iz prostora potuje preko hladnih lamel. Ker je pretok majhen, ima vlaga dovolj časa, da kondenzira na hladni površini. Prostor se ob tem ne ohladi močno, naprava pa kljub temu iz zraka potegne odvečno vodo.
Kondenz se zbere v posodi in odteče po cevi ven. Nazaj v prostor se vrne bolj suh zrak. S tem postopkom lahko iz stanovanja vsak dan odstranimo precejšnjo količino vode in vzdržujemo primerno vlažnost.
Filtracija zraka
Znižanje vlage ustavi rast plesni, vendar spore pogosto še vedno krožijo po sobi. Naprave, ki obdelujejo zrak, ga običajno tudi filtrirajo. Osnovni filtri lovijo prah. Boljši sistemi vključujejo HEPA filtre ali ionizatorje.
Ionizatorji sproščajo ione, ki se oprimejo majhnih delcev v zraku, vključno s sporami. Ti delci postanejo težji, zato padejo na tla ali pa jih povleče v filter. Zrak je na koncu čistejši in vsebuje manj alergenov.
Uporaba v jesenskem času
Prostori se najhitreje navlažijo v prehodnih obdobjih, na primer jeseni. Zunaj dežuje, temperature so zmerne, ogrevanje še ne deluje. Če ob takem vremenu v stanovanju sušimo perilo, bo vlažnost hitro narasla.
Okna se zarosijo. Odpiranje ne pripomore veliko, saj dežuje. Vklop razvlaževanja na klimatski napravi takrat precej hitro posuši zrak. V nekaj urah se v posodi nabere voda, okna se posušijo. S tem preprečimo, da bi se za omarami in v kotih začela razvijati plesen.
Nadzor nad kakovostjo zraka
Za začetek je dobro vedeti, kakšna je sploh raven vlage doma. Uporaba preprostih digitalnih merilnikov hitro pokaže, ali imamo težavo. Če vrednosti pogosto presegajo 60 odstotkov, je treba poiskati rešitev, preden se pojavijo prvi madeži na stenah.
Zaradi novih, zrakotesnih oken in debelih fasad vlaga težje uide iz objekta. Zgolj občasno odpiranje oken večinoma ni dovolj. S pomočjo naprav, ki zrak aktivno sušijo in filtrirajo, vzdržujemo normalno vlažnost. Tako preprečimo škodo na objektu in poskrbimo za ustreznejše bivalne pogoje.
