Slovenske trgovine so danes dobro založene. Na policah z osnovnimi živili se skrivajo svetovni okusi, zato lahko eksotične jedi skuhamo brez obiska specializiranih trgovin ali spletnega naročanja sestavin.
Filipinski piščančji adobo je takšna jed. Na Filipinih je vsakdanja klasika, na evropskih mizah pa precej neznana. Gre za preprosto in nasitno kmečko hrano.
Preživetje pred dobo hladilnikov
Adobo ni ime specifične jedi, temveč tehnika kuhanja. Nastal je iz nuje. V vročem tropskem podnebju so pred izumom elektrike meso konzervirali v mešanici kisa in soli. Kislina namreč preprečuje kvarjenje.
Kitajski trgovci so kasneje na otoke prinesli sojino omako. Ta je zamenjala sol. Tako je nastala gosta, temna omaka, ki združuje azijske in lokalne vplive.
Na Filipinih jedo adobo vsak dan. To ni jed za praznike, ampak običajna torkova večerja. Zraven skuhajo veliko belega riža, s katerim popivnajo slano-kiselkasto omako.
Prilagoditev za domačo kuhinjo
Priprava vzame deset minut. Samo kuhanje traja še okoli štirideset. Jed je nezahtevna in primerna za tiste, ki ne kuhajo pogosto.
Potrebujemo piščančje meso. Najboljša so stegna ali krače s kostjo in kožo. Piščančja prsa so presuha in v kislini hitro postanejo drobljiva. Koža in kosti dasta jedi maščobo in prispevata k boljši teksturi.
Za omako potrebujemo štiri sestavine:
- Navadna sojina omaka iz lokalne trgovine.
- Kis. Originalno uporabljajo kis iz sladkornega trsa, a jabolčni ali beli vinski delujeta enako dobro.
- Cel črni poper v zrnju.
- Posušen ali svež lovorjev list.
Dodamo še česen. Potrebujemo celo glavo. Strokce samo grobo stremo in vržemo v lonec.
Meso mariniramo v zmesi sojine omake, kisa, česna, popra in lovorja. To lahko počnemo pol ure na kuhinjskem pultu ali čez noč v hladilniku. Vsebino posode nato stresemo v lonec in na zmernem ognju dušimo pol ure, da se meso zmehča.
Po kuhinji bo zadišalo po kisu. Kislina med kuhanjem izhlapeva in postaja blažja.
Detajl, ki loči amaterje od mojstrov
Marsikdo tukaj naredi napako. Adobo pogosto postrežejo kot obaro, kjer meso plava v vodeni rjavi tekočini.
Na koncu kuhanja moramo biti potrpežljivi. Ko je piščanec kuhan, lonec odkrijemo in povečamo ogenj. Tekočina mora povreti. Voda izhlapi, kislina pa postane rahlo sladkasta. Na dnu ostaneta le piščančja maščoba in zgoščena sojina omaka.
Meso se v tej maščobi in omaki dejansko ocvre. Slišati se mora prasketanje. Koža postane rjava in lepljiva, kuhan česen pa se hrustljavo zapeče.
Tako nastane tisti pravi okus. Močan, slan in kiselkast.
Adobo je naslednji dan še boljši, ker se okusi v hladilniku povežejo. Zato ga običajno skuhamo več. Zraven ponudimo jasminov riž, s katerim do konca pomažemo temno omako s krožnika.
