Na papirju ima avto 450 kilometrov dosega. Pri minus desetih stopinjah na Pokljuki ali v jutranji megli na ljubljanski obvoznici pa številka na zaslonu hitro skopni. Koliko natančno in ali to res spremeni vsakdan slovenskega voznika? Padec dosega električnega avta pozimi je namreč odvisen od več stvari hkrati.
Koliko doseg zares pade?
Najbolj znan test je naredilo ameriško združenje AAA leta 2019. Pri minus šestih stopinjah Celzija se je doseg v povprečju zmanjšal za 12 odstotkov, če kabine niso ogrevali. Z vključenim gretjem je padel za 41 odstotkov.
Norveško združenje NAF vsako zimo preizkusi več desetin modelov. Razlike do uradnih podatkov WLTP so pri njih običajno med 10 in 30 odstotki, odvisno od modela, pogona in hitrosti.
Ene same številke torej ni. Razpon pa je dovolj velik, da ga je treba všteti, ko načrtujete pot.
Zakaj je kriva baterija?
Litij-ionske celice v mrazu slabše prevajajo ione. Notranji upor naraste, baterija odda manj energije in se počasneje polni. Del energije porabi še segrevanje baterije, da sploh deluje v optimalnem temperaturnem območju.
Hladen zrak je gostejši, zato je zračni upor večji. Mokra cesta in zimske gume z večjim kotalnim uporom dodata še nekaj odstotkov porabe.
Kabina je največji porabnik
Klasično električno gretje kabine troši od 3 do 6 kW. Pri mestni vožnji s povprečno hitrostjo 25 km/h je to več, kot porabi sam pogon. Zato je zimski padec dosega v mestu pogosto hujši kot na avtocesti.
Toplotna črpalka razmerje bistveno izboljša. Deluje kot hladilnik v obratni smeri in za isto toploto porabi tretjino do polovico manj elektrike. Avtomobilska industrija je pri tem razdeljena: nekateri proizvajalci jo vgradijo serijsko, drugi zanjo zaračunajo okoli 1000 evrov. Pod minus petnajst stopinj je njena prednost manjša, a ostane.
Kaj še pomaga
- Gretje sedežev in volana namesto visoke temperature v kabini.
- Predgretje, ko je avto še priklopljen na polnilnik.
- Parkiranje v garaži, kjer je baterija nekaj stopinj toplejša.
Hitro polnjenje v mrazu
Doseg ni edina težava. Hladna baterija sprejema manj moči, zato se polnjenje od 10 do 80 odstotkov lahko zavleče z 28 minut na tričetrt ure. Avti, ki baterijo vnaprej ogrejejo, ko v navigaciji izberete hitri polnilnik, so tu v prednosti.
Na poti proti Salzburgu ali Münchnu čez Karavanke je zato bolje postanke načrtovati bolj previdno.
Ali je to za slovenskega voznika problem?
Odvisno. Po podatkih statističnega urada povprečen slovenski voznik prevozi okoli 35 kilometrov na dan. Tudi s 30-odstotnim padcem dosega ima avto z realnimi 300 kilometri zimskega dosega dovolj za teden dni brez polnjenja.
Težave imajo predvsem tisti, ki:
- nimajo domačega polnjenja,
- redno vozijo po avtocesti nad 130 km/h,
- imajo manjšo baterijo, pod 50 kWh.
Zanje je zima zahtevna. Avto, ki poleti povsem zadošča, jim lahko pozimi pomeni stalno računanje in živčnost.
Praktično pravilo
Pri zimskih testih se pogosto uporablja preprosto pravilo: od uradnega dosega odštejte četrtino, pri avtocestni vožnji pa tretjino. Če za dnevne potrebe z rezervo še vedno ostane dovolj, zima ni ovira. Če ne, razmislite o večji bateriji ali toplotni črpalki, preden podpišete pogodbo.
