Igramo se človek ne jezi se in rdeča figurica poje modro. Plošča poleti po zraku. Sledi jok, metanje kock in dretje. Namizna igra hitro postane vir slabe volje.
Zakaj otroci ne prenesejo poraza
Ob takšnem izpadu hitro pomislimo na razvajenost. A nezmožnost sprejemanja poraza pri štirih ali petih letih ni odraz slabega značaja. Gre preprosto za nezrelost živčnega sistema. Predšolski otrok je egocentričen in svet razume le skozi svoje potrebe.
Njegov prefrontalni korteks, ki uravnava čustva in logiko, se še razvija. Ko izgubi, se sproži hud stres. Zanj to ni neprijetnost, ampak prava grožnja. Otroci namreč zmago pogosto enačijo z lastno vrednostjo. Poraz zanje pomeni, da niso sposobni.
Kako se starši napačno odzovemo
Otrokov hud odziv nas pogosto zmede. Vzgoja prinaša veliko izzivov in iskanje pravega pristopa pod pritiskom joka ni preprosto, zato hitro naredimo napako.
- Včasih nezavedno zmanjšujemo pomen situacije. Če rečemo, da gre samo za igro, otrok sliši le to, da njegova čustva niso pomembna.
- Poslužujemo se neskončnega pridiganja o tem, da je treba znati izgubljati. Otrokovi možgani, preplavljeni s stresnim hormonom, ne slišijo moralnih predavanj in logike.
- Začnemo sistematično popuščati in otroku puščamo zmagati, da se izognemo konfliktu. To mu na dolgi rok škodi. Njegova toleranca na frustracijo se ne razvija in ob prvem porazu v vrtcu bo šok precej hujši.
Postavljanje meja in potrditev čustev
Logika med izpadom ne deluje. Otroku raje povejte, da je njegova jeza ob porazu povsem normalna. Metanje stvari in uničevanje pa nista sprejemljiva in tu potegnite mejo.
Opišite, kaj se dogaja. Priznajte, da je izguba težka. Če kriči, mu mirno povejte, da razumete njegovo razočaranje. Jeza je dovoljena, metanje figuric pač ne. Ne tolažite ga s tem, da bo naslednjič morda zmagal on. Samo potrdite, da je poraz zoprn.
Če figurice spet poletijo, igro takoj zaključite. To ni kazen, ampak posledica neupoštevanja pravil.
Družabne igre kot trening
Preko iger se otrok uči obvladovati čustva. Poraz tu nima pravih življenjskih posledic, ponuja pa prostor za vajo. Dobra izbira za začetek so kooperativne igre, kjer igralci sodelujejo proti igri sami. Vsi zmagajo ali vsi izgubijo. Ker ni neposredne tekmovalnosti, otrok lažje prenese neuspeh.
Kaj naredite, ko izgubite vi?
Otroci vas opazujejo. Ko med igro izgubite sami, na glas povejte, da ste razočarani. Pokažite, kako se s tem spopadate. Recite recimo, da potrebujete kozarec vode za umiritev.
Tako otrok v živo vidi, kako se spopasti s čustvi brez dretja. Z leti in razvojem možganov bodo izpadi postali redkejši in figurice bodo na koncu igre varno ostale na plošči.
