Udari in drži, ko kolona nenadoma stoji

Novembrski popoldan, dež, konica in rdeče luči, ki se pojavijo za ovinkom ali klancem. Konec kolone na regionalki ali avtocesti je v takih razmerah ena najpogostejših nevarnih situacij. Tu se pokaže, ali voznik zna zavirati tako, kot ABS predvideva.

Zakaj stopalka nenadoma zaživi?

ABS preprečuje blokiranje koles. Ko senzor zazna, da se kolo neha vrteti, ventili za delček sekunde popustijo zavorni tlak in ga spet dvignejo. To se zgodi približno deset do petnajstkrat na sekundo. Voznik začuti tresenje stopalke, ropotanje in včasih trd udarec v stopalo.

Telo to razume kot okvaro. Noga se instinktivno umakne in zavora popusti ravno takrat, ko bi morala delovati najmočneje. Strah pred pulziranjem je torej večji problem kot sam sistem.

Številke povedo veliko. Pri 90 km/h avto prevozi 25 metrov na sekundo. Samo za reakcijo je treba odšteti približno 25 metrov, zaviralna pot pa je na suhem okoli 40 metrov, na mokrem že blizu 65. Pri 130 km/h se mokra pot do ustavitve približa 170 metrom.

Kako konec kolone prepoznati prej?

Opozorilni znaki so redko v zadnjih lučeh pred voznikom. Bolj zanesljive so utripajoče zasilne luči daleč spredaj, nenaden val zavornih luči čez več vozil in tovornjak, ki se pomika k desnemu robu. Kdor gleda skozi vetrobransko steklo dlje kot za naslednji odbijač, pridobi sekundo ali dve.

V mraku in dežju razdalje ocenjujemo slabše. Stoječa kolona je videti počasnejša, kot je v resnici, zato voznik zavira prepozno.

Prizor z vadbišča

Inštruktor na poligonu pozna ta prizor do podrobnosti. Udeleženec pelje 80 km/h po mokri podlagi, na znak se pred njim dvigne ovira. Prvi poskus: stopalko pritisne do polovice, ko začuti ropotanje, jo popusti in avto zdrsne skozi stožce. Pri drugem poskusu inštruktor reče samo: »Stopi, kot da bi hotel stopalko prebiti skozi tla, in ne popusti.« Avto se ustavi dobrih deset metrov prej. Tresenje je bilo enako, spremenila se je le reakcija.

Pravilno zaviranje v sili: stopi, drži, usmeri

Zaporedje je preprosto, a ga mora telo poznati vnaprej:

  • Pogled je na prostoru, kamor avto lahko gre, ne na oviri.
  • Stopalka gre do konca in hitro, ker večina vozil šele pri polni sili doseže najmočnejše zaviranje.
  • Noga ostane, kjer je, tudi ko stopalka ropota. Tresenje pomeni, da sistem dela.
  • Če trk še vedno grozi, voznik z mehkim gibom volana zavije proti prosti črti. Zaradi ABS-a kolesa ostanejo vodljiva.
  • Ko avto stoji, vklopi zasilne luči. Vse ostalo pride za tem.

Kaj pa izmikanje?

Zavijanje pride po zaviranju. Najprej je treba zmanjšati hitrost, ker energija trka narašča s kvadratom hitrosti. Prosta pot mora biti resnično prosta: na avtocesti je to bankina ali sosednji pas brez vozil, na regionalki pa pogosto ni nič. Takrat velja polno zaviranje v ravni črti.

Najpogostejša napaka

Voznik zavira premalo odločno in prekmalu popusti. Na tečajih varne vožnje to počne večina udeležencev, ki še nikoli niso občutili ABS-a v polni akciji. Drugi vzrok nesreč je podcenjena razdalja: voznik začne zavirati, ko je prostora že premalo.

Pomaga vaja. Prazno parkirišče, mokra podlaga, 40 km/h in nekaj ponovitev polnega zaviranja. Po petih poskusih ropotanje stopalke ni več zastrašujoče. Takrat noga ve, kaj mora storiti, še preden glava ugotovi, kaj se dogaja.

Povezane vsebine